Planet plastika?

Onesnaževanje s plastiko, predvsem pa njenim »subderivatom« mikroplastiko, je danes eno od najbolj perečih okoljevarstvenih vprašanj. O njenih dolgoročnih vplivih na zdravje ljudi in vseh živih organizmov na Zemlji pa po drugi strani ne vemo praktično nič. Jasno je zgolj to, da je mikroplastika povsod in da še nismo iznašli učinkovitih postopkov za njeno odpravo. 

Naravnost osupljiva napoved, da bo v svetovnih oceanih do sredine stoletja več plastičnih odpadkov kot pa rib, je postala ponarodela statistika, nad katero bi se moral zamisliti vsakdo. Glede na povedano si je namreč povsem upravičeno zastaviti hipotetično vprašanje, ali bodo morebitni obiskovalci našega planeta v ne tako oddaljeni prihodnosti še zmeraj zagledali značilno modro-zeleno kroglo ali pa jo bo nadomestila odvratna podoba mrtve krogle, prekrite s skorjo razpadajoče plastike.

Recikliramo deset odstotkov plastike 

Čeprav ob omembi problema onesnaževanja okolja s plastiko in drugo umetno embalažo mnogi skomignejo z rameni, češ, saj je veliko recikliramo, statistični podatki kažejo drugačno in kaj klavrno sliko. Doslej nam je uspelo reciklirati manj kot 10 odstotkov proizvedene plastike. 

Najbolj vestni smo prav v Evropi, saj nam uspe reciklirati do 30 odstotkov plastike, medtem ko je v ZDA delež manj kot desetodstoten. Gre za izjemno uporabno in trpežno umetno snov, ki je posledično tudi trmasto obstojna. Zato praktično ne razpade (razgradnja traja 400 let), ampak se zgolj razkraja na vse manjše delce. Najučinkovitejši način njenega uničevanja je zažig, ob čemer pa se sproščajo številni strupi, ki dodatno onesnažujejo ozračje. 

Ukinjanje plastičnih vrečk in prepoved uporabe slamic zato prav gotovo ne bosta zadostovala, kajti potreben je globalen in mnogo bolj velikopotezen dogovor o zmanjševanju uporabe plastike. 

Res je namreč, da navkljub takšnim in podobnim ukrepom ter obvezni mantri o skrbi za zaščito okolja, proizvodnja plastike v svetu narašča. Največji onesnaževalec s plastiko so hitro rastoča gospodarstva in revne države, kjer ni ne zavesti, ne posluha in ne denarja za omejevanje uporabe plastike ali vsaj doslednega ravnanja z njo. Zato je razpravljanje o kakršnemkoli globalnem dogovoru z zavezujočimi cilji v bližnji prihodnosti precej utopično početje. 

Revnejše države, katerih gospodarstvo je šele dobro zajelo sapo, bodo vsak tak dogovor ocenile kot slabo zakrinkan poskus razvitega sveta, da pod pretvezo okoljevarstva onemogoči konkurenco. Med največjimi porabnicami plastike so azijske velikanke Kitajska, Indonezija, Filipini in Vietnam; njihova ekonomija v glavnem sloni na proizvodnji takšnih in drugačnih plastičnih izdelkov, ki dnevno romajo v razviti svet.

Postopno zastrupljanje okolja s plastiko je resnično osupljivo, kajti gre za izjemno uporabno in vsestransko umetno snov, brez katere si sodobni človek ne more predstavljati vsakdana. Ljudje smo namreč v šestdesetih letih njene uporabe izdelali 8,3 milijarde metričnih ton plastike, proizvodnja pa se podvoji vsakih petnajst let. 

Orjaški otoki plastike

Tako danes sredi Tihega oceana plava ena izmed največjih plastičnih gmot na svetu. Pri nizozemski okoljevarstveni organizaciji The Ocean Cleanup ocenjujejo, da pokriva kar 1,6 milijona kvadratnih kilometrov vodne površine. Kar je skoraj trikratnik površine Francije. Podobni, resda manjši, a še vedno preveliki »plastični otoki« so praktično v vseh oceanih na Zemlji. V prav posebno morbidnem razcvetu je denimo tudi gmota sredi Atlantskega oceana, ki naj bi bila druga največja na svetu. Brez konkretnejših ukrepov lahko v prihodnje pričakujemo nadaljnjo rast tovrstnih plastičnih gmot, kajti vsako leto v morja in oceane odplaknemo med 5 in 14 milijonov ton plastike.

Prav zastrupljanje svetovnih voda s plastiko je najbolj pereča tema preobremenjenosti Zemlje s to umetno snovjo. Ker večji kosi plastike (zlasti plastične vrečke) lebdijo na morski površini, jih postopoma trgajo in razkrajajo naravni dejavniki (sončno sevanje, slana voda, veter, valovi ipd.). Plastika, kot rečeno, razpada na vse manjše delce, in ko enkrat razpade na velikost, ki je manjša od 5 milimetrov in večja od 300 mikrometrov, govorimo o mikroplastiki. 

Ločimo primarno in sekundarno mikroplastiko. Primarna je tista, ki je že proizvedena manjša od 5 milimetrov. Sem uvrščamo plastične pelete in delce (osnovna surovina za plastične izdelke, dodatek abrazivnim sredstvom, kozmetičnim izdelkom ipd.), sekundarna mikroplastika pa nastane z razpadom večjih plastičnih kosov, na primer v plavajočih plastičnih gmotah. Težava tako majhnih delcev je seveda, da brez težav prehajajo v naše vodne vire, preko katerih vstopajo v naravni krog oziroma v prehransko verigo in na koncu v glavnega plenilca na planetu – človeka. 

Študija o vsebnosti mikroplastike v pitni vodi iz leta 2017 je denimo pokazala, da kar 90 odstotkov od analiziranih 250 plastenk vode enajstih znamk v devetih državah vsebuje mikroplastiko. To je dvakrat več plastike, kot so je našli v vodi iz pipe. Največ plastike sicer vsebuje voda v ZDA. Velik delež mikroplastike pride v reke, jezera in morja tudi iz pralnih strojev, kjer se lomijo vlakna sintetičnih oblačil. 

Tudi meritve v Jadranskem morju nikakor niso spodbudne, kajti koncentracije so tam zelo različne. Gibale so se namreč med 150.000 pa vse do več kot 3.000.000 plastičnih delcev na kvadratni kilometer. V primerjavi z drugimi morji in oceani sveta so rezultati iz Jadranskega morja skrb vzbujajoči, kajti po vsebnosti mikroplastike je Jadransko morje zelo podobno severozahodnim delom Tihega oceana, ki kot rečeno ne velja za najbolj čisto okolje. 

Plastika za živali pomeni neposredno eksistenčno grožnjo, saj zaužijejo veliko plastičnih odpadkov, ki jih zamenjajo za hrano. V 50 do 80 odstotkih poginulih želv so tako našli plastiko, najpogosteje plastične vrečke, ki močno spominjajo na meduze. Albatrosi majhne plastične pelete pogosto zamenjajo za ribja jajčeca, s katerimi hranijo svoje mladiče. Ti poginejo zaradi lakote s polnimi želodci plastike ali pa jim plastika uniči notranje organe. Od skupno 144 pregledanih morskih ptic jih je v prebavilih kar 82 odstotkov imelo plastiko. 

Kot da bi pogoltnili meter plastične vrvi 

Razprostranjenost mikroplastike v najbolj odročnih območjih svetovnih oceanov je prav neverjetna. Britanski znanstveniki z univerze v Newcastlu so jo nazadnje našli tudi v prebavilih živali, ki prebivajo v najglobljih oceanih na svetu. Marijanski jarek, ki s svojimi 10.911 metri pod morsko gladino velja za najnižjo točko Zemljine skorje in leži v severozahodnem delu Tihega oceana, je pravo odlagališče mikroplastike, ki s površja počasi pada na globoko in temno dno. 

Najnovejše analize britanskih znanstvenikov so namreč pokazale, da so imele vse analizirane živali (po večini gre za majhne rakce oziroma amfipode) v svojih prebavilih plastične delce. Vzorci iz šestih najglobljih oceanskih brezen po svetu (Japonska, Čile, Nova Zelandija) so pokazali, da je s plastiko onesnaženih kar 72 odstotkov vseh analiziranih živali iz temačnih globin. V polovici vzorcev živali iz najmanj onesnaženih predelov morskega dna so namreč znanstveniki odkrili vsaj en kos plastike. Da je morsko dno močno onesnaženo s plastiko, so znanstveniki vedeli že dalj časa (rekorder je plastična vrečka na dnu Marijanskega jarka). Kljub temu pa doslej še niso izdelali analize globokomorskih bitij, s katero bi določili stopnjo onesnaženja z mikroplastiko za organizme. 

Presenetljiva je tudi velikost najdenih delcev, ki so jih pogoltnile te majhne živali, ki prebivajo na dnu oceana. »Najbolj me je osupnilo več milimetrov dolgo plastično vlakno vijoličaste barve, ki je bilo zavozlano v prebavilih zgolj centimeter dolge živali,« je o skrb vzbujajoči najdbi povedal Alan Jamieson in dodal: »Predstavljajte si, da bi vi pogoltnili več kot meter plastične vrvi.« Na plastične delce se sčasoma lahko naselijo alge, zaradi česar jih živali, misleč, da gre za hrano, pojedo. Skrb vzbuja tudi dejstvo, da se nekateri mikroorganizmi zaradi tega raje prehranjujejo z mikroplastiko kot pa s hrano. Prav plankton pa je glavni vir onesnaženja večjih morskih organizmov z mikroplastiko, ki v končni fazi konča na naših krožnikih. 

Znanstveniki so zaskrbljeni, kajti predvidevajo, da so najgloblja in najbolj odročna območja oceanov, ki so obenem tudi največji življenjski habitati na svetu, zelo verjetno tudi najbolj onesnaženi predeli našega planeta. Znano je namreč, da kar 70 odstotkov plavajoče plastike sčasoma potone na dno, kjer se zaradi pomanjkanja sončnega sevanja ohrani mnogo dlje kot na površju.           

Čeprav strokovnjaki o posledicah plastičnega onesnaževanja organizmov še nimajo jasnih predstav (to zlasti velja za dolgoročne učinke), pa vseeno predvidevajo, da so lahko plastični delci na kratki rok vektorji za prenos škodljivih bakterij in virusov. 

Rezultati ene izmed prvih raziskav srednjeročnega vpliva mikroplastike na morske organizme, ki so jih v začetku letošnjega leta predstavili raziskovalci z laboratorija na Severnem Irskem, niso spodbudni. Strokovnjaki so analizirali vpliv mikroplastike na školjke, ki so zaradi filtriranja vode še posebej občutljive za tovrstno onesnaženje. 

Po zgolj 52 dneh izpostavljenosti onesnaženju so klapavice izgubile polovico moči vlaken, s katerimi se pritrdijo na skale ali druga na drugo. Po ugotovitvah znanstvenikov naj bi mikroplastika izzvala močan odziv njihovega imunskega sistema, saj prizadene prebavni trakt. Plastika v morju namreč ni samo velik okoljevarstveni problem, ampak ogroža tudi zdravje živali in človeka. 

Naše telo je prepojeno s plastiko

Vse večji problem postaja tudi onesnaženje zraka z mikroplastičnimi delci, kar stroka šele začenja odkrivati. Tovrstnih analiz o kvaliteti zraka je bilo doslej narejenih izjemno malo. Pravzaprav samo tri in od tega sta bili dve opravljeni v mestih. A najnovejšo študijo so opravili visoko v francoskih Pirenejih. Kdor je bil doslej prepričan, da se lahko težavam onesnaženega zraka v mestu izogne s pobegom v gore, se je, vsaj kar se tiče mikroplastike, motil. 

Strokovnjaki inštituta Ecolab iz Toulousa so namreč ugotovili, da vetrovi mikroplastiko odnašajo in odlagajo tudi na neobljudenih in težko dostopnih krajih, kot so visoka gorstva. Njihove meritve so skrb vzbujajoče, kajti izkazalo se je, da dnevno na površje vrhov Pirenejev pade 365 plastičnih delcev na kvadratni meter. To pa je zelo blizu količinam, ki sta jih zaznali študiji, opravljeni v velemestih. 

Najbližje večje mesto je bilo od mesta meritev v Pirenejih oddaljeno 120 kilometrov. Njihovi modeli so pokazali, da lahko vetrovi plastične delce ponesejo tudi več kot 100 kilometrov daleč. Še več, znanstveniki zaradi tega domnevajo, da lahko mirkoplastika lebdi v zraku dlje časa in da jo lahko ljudje celo vdihavamo. Zaradi tega naj bi bila podobna drugim strupenim snovem zelo majhne velikosti, kot so na primer azbestna vlakna. Podobno se tudi plastični delci, ki so prisotni v zraku, ki ga vdihavamo, zagozdijo v naša pljuča. O tem, kakšne so posledice, znanost in medicina za zdaj še nimata enotnega odgovora. 

Vseeno pa strokovnjaki domnevajo, da bi mikroplastika v pljučih lahko pripomogla k razvoju številnih bolezni, med drugim tudi pljučnega raka.

Zdi se, da je z vidika onesnaženja s plastiko naše telo nekakšna žalostna metafora okolja, v katerem živimo. Mikroplastika namreč ni prisotna samo v naših pljučih, saj so jo znanstveniki odkrili tudi v človeškem blatu. Konec preteklega leta je v svetovnih medijih udarila novica, da so v blatu osmih oseb iz Japonske, Rusije in Evrope našli mikroplastične delce. Z odkritjem je bil potrjen sum, da smo ljudje v razvitih delih sveta zelo izpostavljeni tovrstnemu onesnaževanju, saj smo na vrhu v prehranjevalni verigi. 

Zaznane koncentracije snovi v okviru avstrijske študije so bile precejšnje, kajti v 10 gramih blata testirancev so našli kar 20 mikroplastičnih delcev. Čeprav je bil vzorec zelo majhen, strokovnjaki na podlagi rezultatov s precejšnjo gotovostjo domnevajo, da ima mikroplastiko v svojem telesu kar polovica svetovnega prebivalstva. 

Stroka je zaradi negativnih vplivov plastike v prebavilih človeka zaskrbljena, a dokončnih ugotovitev tudi v tem primeru ni. So zgolj študije na živalih, predvsem ribah, katerih življenjski prostor je najbolj neposredno izpostavljen onesnaženju z mikroplastiko. Te pa kažejo, da plastika med drugim ovira absorpcijo železa in obremenjuje jetra. 

Poleg tega so delci tako majhni, da lahko iz prebavil prehajajo tudi v krvni in limfni sistem, od tam pa imajo dostop do celotnega telesa živali ali človeka. Približno tako kot na prostem odvržena plastika, ki z odplakami in vetrom prehaja v reke in konča v svetovnih oceanih, kjer se nalaga in postopoma zastruplja in uničuje okolje, z njim pa tudi nas.  

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (julij 2019)

Več o reviji Gea >